»Predragi oče, pred kratkim si me vprašal, zakaj čutim strah pred Teboj ...«

»Vedno sem bil ponosen na svoje starejše sorojence. Čutim, da moram zapisati zgodbe o njihovih prizadevanjih. Zahvaljujoč navdihujočim staršem in filozofski misli očeta smo sledili vsak svoji individualni življenjski poti.«

»Napisala je veliko pisem. Nekatera so prišla na pravi naslov, nekatera so se izgubila z vetrom. Vse je prav, je pomislila. Zaupala je vetru.«

»Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po sinu.«

»Pišem pismo prijatelju.«

»Kadija toži, kadija sodi. Slovenska karikatura sodstva nabira sramoto na sramoto.«

»Ti transparenti povedo vse, vsem se nam toži po nekdanji svobodi.«

»Ko je Kafka sam bral na glas, je njegov humor prišel do izraza. Tako smo se na primer njegovi prijatelji precej nezadržano smejali, ko nam je prvič dovolil prebrati prvo poglavje Procesa, in on sam se je smejal tako močno, da so bili trenutki, ko ni mogel več brati. Osupljivo, če pomislite na strašno resnost tega poglavja.«

»Vse, ali pa vsaj ogromno tega, kar sem napisal nekje od 18. do 25., mogoče celo do 30. leta, je preobteženo, preambiciozno v napačnem smislu.«