»Predragi oče, pred kratkim si me vprašal, zakaj čutim strah pred Teboj ...«

»Vedno sem bil ponosen na svoje starejše sorojence. Čutim, da moram zapisati zgodbe o njihovih prizadevanjih. Zahvaljujoč navdihujočim staršem in filozofski misli očeta smo sledili vsak svoji individualni življenjski poti.«

»Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po sinu.«

»Napisala je veliko pisem. Nekatera so prišla na pravi naslov, nekatera so se izgubila z vetrom. Vse je prav, je pomislila. Zaupala je vetru.«

»Kadija toži, kadija sodi. Slovenska karikatura sodstva nabira sramoto na sramoto.«

»Ti transparenti povedo vse, vsem se nam toži po nekdanji svobodi.«

»Skoraj vsakodnevno sta si pisala, večinoma o vsakdanjih rečeh, a v pismih prepoznamo drugo stran Matissa, kot prijazneg, zaskrbljenega, pozornega očeta. Zelo so ganljiva.«

»Najprej oče, ampak toliko smo bili vpeti v njegovo ustvarjanje, da je bil zame vedno oboje, oče in umetnik.«

»Pišem pismo prijatelju.«